V prvi obsežni študiji o razširjenosti in dejavnikih tveganja za kontaktno alergijo na lanolin je bilo obravnavanih več kot 30.000 bolnikov

V mednarodni reviji Life je bila pravkar objavljena večcentrična epidemiološka študija o preobčutljivosti na lanolin , ki sta jo v imenu raziskovalne skupine za kontaktni dermatitis North-East Research Group for Contact Dermatitis izvedla doktor Luca Cegolon (iz kompleksne operativne enote za higieno in preventivno medicino ASUGI) in profesorica Francesca Larese Filon (direktorica kompleksne operativne enote za medicino dela ASUGI), in sicer pri 30 629 bolnikih, ki so od leta 1997 do 2021 (25 let) opravili patch test zaradi suma na alergijski kontaktni dermatitis v štirih raziskovalnih centrih na severovzhodu: v Trstu, v Padovi, v Pordenonu in Trentu-Bolzanu.

To je prva obsežna epidemiološka študija, izvedena v Italiji, s katero so raziskovali razširjenost in dejavnike tveganja za kontaktno alergijo na lanolin, ki ga je ameriško združenje za kontaktni dermatitis American Contact Dermatitis Society izbralo za hapten leta 2023.

Lanolin je kompleksna hidrofobna mešanica visoko molekularnih estrov, sestavljena iz 87 % surovega lanolina, 11 % prostih elementov (alifatskih alkoholov, sterolov, maščobnih kislin in ogljikovodikov) in 2 % neznanih sestavin. Zaradi prevlade visoko molekularnih estrov se lanolin uvršča med voske in ne med maščobe.

Surovi lanolin (volneni vosek) izločajo žleze lojnice pri ovcah, iz volne pa ga je mogoče pridobiti z zapletenim fizikalno-kemičnim postopkom. Leta 1882 je Otto Braun prvič patentiral metodo za pridobivanje čistega lanolina s centrifugiranjem preostale tekočine iz pranja volne. Izraz „lanolin“ je torej izpeljan iz kombinacije latinskih izrazov „lana“ (volna) in „oleum“ (olje).

Iz surovega lanolina je mogoče pridobiti različne derivate, ki se uporabljajo kot izdelki za osebno nego, vključno z lanolinskim oljem, lanolinskim voskom, lanolinsko kislino, lanolinskim alkoholom, acetiliranim lanolinom, acetiliranim lanolinskim alkoholom, hidrogeniranim lanolinom in hidroksiliranim lanolinom.

Mehčalne in hidrofobne lastnosti lanolina in njegovih derivatov, ki učinkovito ščitijo ovce pred vodo, uporabljamo v izdelkih za nego kože, saj mehčajo/vlažijo človeško kožo, emulizirajo vodo/olje, spodbujajo epidermalno izmenjavo plinov, pospešujejo celjenje ran, preprečujejo okužbe ter v kožo prenašajo kozmetične in farmacevtske izdelke.

Lanolin prodira globoko v epidermis, zato se uporablja v lokalnih formulacijah (kremah, šamponih in drugih) za zdravljenje različnih kožnih bolezni (ekcemi, kseroza, vnetja, atopična/suha koža, nega bradavic).

Lanolinske derivate uporabljamo tudi kot loščila za pohištvo, vodoodbojna sredstva, mehčala za usnjene čevlje/oblačila ali sredstva za preprečevanje korozije kovinskih površin.

Neposreden stik kože s predmeti, ki vsebujejo lanolin, lahko povzroči preobčutljivost in razvoj alergijskega kontaktnega dermatitisa.

Lanolin je bil prvič opredeljen kot potencialni alergen leta 1922 pri bolniku s "kožno reakcijo" na kremo, ki je vsebovala alkohole, pridobljene iz dlake.

Kasneje so poročali o več primerih potencialne alergije na lanolin zaradi uporabe mazila, ki je vsebovalo 6 % volne, dokler niso leta 1929 opravili prvi pozitivni test na obliž proti temu haptenu.

V obravnavani multicentrični študiji Univerze v Trstu in ASUGI je bila skupna stopnja pozitivnosti lanolinskega obliža 1,64 %.

V obravnavani multicentrični študiji Univerze v Trstu in ASUGI je bila skupna stopnja pozitivnosti lanolinskega obliža 1,64 %. Najpogosteje prizadeto področje telesa s kontaktnim dermatitisom pri tistih, ki so bili testirani, so bile roke (36,32 %), sledijo obraz (19,52 %) in noge (8,09 %), pri čemer je bila pozitivnost na lanolin 1,68 %, 1,37 % in 3,07 %.

Občutljivost na lanolin je bila bistveno večja pri moških in pri bolnikih, starejših od 48 let, z dermatitisom na nogah.

Analiza podskupin pa je pokazala, da je bilo tveganje za senzibilizacijo na ta alergen po 48. letu starosti in ob prisotnosti kontaktnega dermatitisa na nogah večje pri bolnicah kot pri moških v isti starostni skupini.

Dermatitis na nogah pri starejših osebah je lahko posledica uporabe lanolinskih mehčalnih krem za ublažitev učinkov dermatitisa zaradi zastajanja in kožnih razjed, katerih pojavnost se s starostjo povečuje.

Pleskarke so bile pogosteje pozitivne na test z obliži. Tudi v tem primeru poklicno tveganje pri pleskarjih verjetno kaže na izpostavljenost izdelkom za kožo, ki vsebujejo lanolin, čeprav ne smemo zanemariti izpostavljenosti barvam, ki vsebujejo ta alergen.

Spremenljivost stopenj preobčutljivosti na lanolin v določenem časovnem obdobju in po raziskovalnih centrih potrjuje stalno razpravo v mednarodni znanstveni skupnosti o pomembnosti zadevne kožne reakcije.

Zdravniki, ki ocenjujejo bolnike s kontaktnim dermatitisom na nogah, bi morali zbrati anamnestične podatke o morebitnih dejavnikih tveganja za preobčutljivost na lanolin, zlasti o uporabi izdelkov za nego kože, ki vsebujejo ta alergen, ter upoštevati poklicno izpostavljenost barvam, ki vsebujejo lanolin.

SSD Comunicazione, URP, Relazioni esterne, Ufficio stampa/GB/ss