Izvedena študija na ribičih v lagunah Marano in Gradež za ugotavljanje vsebnosti živega srebra

Raziskava je odkrila vsebnost živega srebra v laseh ribičev in delavcev v ribiški industriji v Marano Lagunare, majhnem obalnem mestu s pogledom na zadevno laguno.

Laguna Marano in Gradež je bila z ministrskim odlokom št. 468/2001 opredeljena kot območje nacionalnega interesa (SIN) zaradi večstoletnega zgodovinskega onesnaženja z živim srebrom v obliki cinobra, ki se je izlivalo iz reke Soče, ki odvaja vodo iz rudarskega območja Idrija v Sloveniji (drugo največje naravno nahajališče na svetu za Almadenom v Španiji), in v anorganski obliki zaradi nenadzorovanih industrijskih izpustov. Pred kratkim je bila z ministrsko uredbo št. 81 z dne 31. 3. 2017 oznaka SIN „Laguna Grado in Marano“ spremenjena v „Caffaro di Torviscosa“, čemur je sledila tudi ponovna ureditev površin, zmanjšana na samo 208 hektarjev.

V vzhodnem delu lagune, blizu ustja reke Soče, so prejšnje študije ugotovile koncentracije živega srebra v sedimentih do 11 mg/kg, ki so se postopoma zniževale na 5 mg/kg v osrednjem delu in 0,7 mg/kg v zahodnem delu lagune. Medtem ko je bilo onesnaženje vzhodnega sektorja lagune večinoma posledica živega srebra mineralnega izvora (cinober ali živosrebrov sulfid) iz reke Soče, pa je bilo v bližini ustja reke Aussa-Corno živo srebro, ugotovljeno v sedimentih, v veliki meri v anorganski obliki, ki je industrijskega izvora.

Raziskava Univerze v Trstu, ki je bila izvedena v začetku leta 2024 v Marano Lagunare, je primerjala koncentracijo živega srebra v laseh 73 ribičev (32 na odprtem morju, 30 v laguni in 11 mešanih) in 83 lokalnih prebivalcev, ki delajo v ribiški industriji, s 93 prebivalci območja Belluno (večinoma kmeti ali pastirji). Raziskava se je osredotočila na ribiče in delavce v ribištvu, saj imajo glede na literaturo neizogibno večji dostop in razpoložljivost do uživanja rib kot splošno prebivalstvo. Prebivalci gorskega območja so bili za primerjalno kategorijo izbrani iz nasprotnega razloga, saj so ribe v gorah (kjer so tudi dražje) manj dostopne, lokalna kuhinja pa pretežno temelji na mesni hrani.

Srednja vrednost živega srebra, ugotovljena pri ribičih (2,56 mg/kg) in ribiških delavcih (2,31 mg/kg), je bila bistveno višja kot pri kmetih v Dolomitih (0,58 mg/kg) in se je povečala z uživanjem lokalnih rib, zlasti svežih, ter v kategorijah, kot so ribiči, prodajalci rib ali gostinci.

Čeprav so te vrednosti koncentracije živega srebra v laseh, ugotovljene pri ribičih in ribiških delavcih v Maranu, nekoliko višje od mejne vrednosti (2 mg/kg), ki jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija za prebivalstvo, so te koncentracije še vedno precej pod 11,5 mg/kg, mejno vrednostjo, pod katero do zdaj niso bili opaženi škodljivi učinki na zdravje ljudi. Trenutno stanje se torej lahko šteje za razmeroma uravnoteženo in ne odsvetuje uživanja rib iz lagune, tudi zato, ker imajo ribe tudi selen, kemični element, ki deluje antagonistično na živo srebro. Vendar je priporočljivo, da nosečnice in odraščajoči otroci omejijo uživanje svežih rib na največ en obrok na teden.

To je prva raziskava, v kateri je bila količinsko opredeljena in dokumentirana izpostavljenost živemu srebru zaradi uživanja lokalnih rib iz kategorij večjega tveganja med prebivalci obalnih lagun Marano in Gradež, ene največjih lagun v Evropi. Študija zagotavlja tudi informacije o stopnji izpostavljenosti živemu srebru pri splošnem prebivalstvu na območju z nizkim tveganjem, kot so Dolomiti.

Zato daje odgovor na upravičene dvome, ki so razširjeni med splošnim prebivalstvom, o vplivu onesnaženja okolja z živim srebrom v laguni Marano in Gradež, pri čemer ugotavlja razmeroma omejeno izpostavljenost ljudi.