Epidemiološka študija: Long COVID-19

Pri nekaterih bolnikih s COVID-19 se zdi, da simptomi vztrajajo tudi po akutni bolezni, posledice nejasne etiologije pa lahko prizadenejo različne organe.

Oktobra 2021 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) oblikovala opredelitev bolezni post-COVID-19 kot stanje, za katero je značilna "anamneza verjetne ali potrjene okužbe s SARS-CoV-2, običajno tri mesece po pojavu COVID-19, pri čemer simptomi trajajo vsaj dva meseca in jih ni mogoče pojasniti z drugo diagnozo". Ta domnevni sindrom, ki traja po akutni okužbi s COVID-19, je britanski Nacionalni inštitut za odličnost v zdravstvu in oskrbi (NICE) pozneje poimenoval "dolgotrajni COVID-19" in ga opredelil kot "skupek znakov in simptomov, ki se pojavijo med okužbo ali po njej in so skladni s COVID-19 ter trajajo več kot štiri tedne, sicer pa niso pojasnjeni".

Razširjenost stanja long COVID-19 se po državah zelo razlikuje glede na merila (spremenljivke), s katerimi je opredeljena, spremenljiv čas spremljanja od akutne bolezni, stanje cepljenja bolnika in pojav novih različic SARS-CoV-2.

Večina dosedanjih študij se je osredotočila na opisno zbiranje simptomov post-COVID-19 v razmeroma kratkem času in se je osredotočila na bolnike, ki so bili hospitalizirani po hudi COVID-19. Naša študija pa je ocenjevala več kot enoletno vztrajanje simptomov pri delovno sposobnem (torej relativno bolj zdravem) prebivalstvu v zgodnji fazi pandemije, ko so krožile hujše različice SARS-CoV-2 (kot sta Wuhan in Alpha) in ko večina ljudi še ni bila cepljena (zato so bili domnevno bolj dovzetni za virus).

METODE: V tej študiji spremljanja so preučevali simptome post-COVID-19 15 mesecev po akutni bolezni v populaciji ASUGI v prvi fazi pandemije (prvi del leta 2021), pri čemer so upoštevali bolnike v delovni dobi (starost 14-67 let), ki so bili od 8. decembra 2020 do 6. decembra 2021 spremljani v ambulanti post-COVID-19, ustanovljena v Trstu na oddelku za preventivo pri Sv.Ivanu.

V tej študiji je bilo pregledanih 272 bolnikov, ki so bili od 8. decembra 2020 do 6. aprila 2021 sprejeti v ambulanto post-COVID-19 v Trstu in so se predhodno okužili v obdobju od 1. oktobra 2020 do 3. marca 2021, v katerem je bilo v ASUGI prijavljenih skupno 22.073 primerov COVID-19. Po izključitvi bolnikov, ki niso bili delovno aktivni (< 14 in > 67 let), se je končno število bolnikov v študiji zmanjšalo z 272 na 252. Ti bolniki so se v ambulanto post-COVID-19 v Trstu obrnili v različnih časovnih presledkih po akutni bolezni, skupaj pa po srednjem času 49 dni od postavitve diagnoze akutne bolezni COVID-19 (s PCR brisom, pozitivnim na SARS-Cov-2). Zdravniški pregled v ambulanti po COVID-19 v Trstu je bil prvo spremljanje simptomov po COVID-19, med katerim, poleg kliničnega pregleda (ki je po potrebi vključeval tudi laboratorijske in instrumentalne preiskave), ki ga je opravil specialist za nalezljive bolezni, so bolniki prejeli tudi vprašalnik za zbiranje socialno-demografskih podatkov, o akutnem COVID-19 in vseh pomembnih kliničnih stanjih.

Med 7. februarjem 2022 in 7. majem 2022, torej v povprečju 15 mesecev po prvi diagnozi COVID-19, je bilo istih 252 bolnikov ponovno poklicanih po telefonu za drugo spremljanje simptomov po COVID-19. Po izključitvi petih bolnikov, ki niso bili na voljo, je bilo 247 bolnikov ocenjenih pri drugem telefonskem pregledu, ki je bil ponovno opravljen s strukturiranim intervjujem. Pri drugem pregledu je bila preverjena tudi preostala delovna zmogljivost.

REZULTATI: Ob prvem pregledu (mediani čas 49 dni po prvi diagnozi COVID-19) so bili najpogostejši simptomi, o katerih so bolniki poročali, astenija (80,2 %), oteženo dihanje (69,6 %), motnje koncentracije (44,9 %), glavobol (44,9 %), bolečine v mišicah (44,1 %), artralgije (43,3 %) in anosmija (42,1 %).

Pri drugem pregledu (mediani čas 15 mesecev po diagnozi COVID-19) so vztrajni simptomi po COVID-19, ugotovljeni pri prvem pregledu, v 75 % primerov izzveneli.

Ob prvem pregledu sta bila dejavnika tveganja za nevrološke simptome ženski spol in višja starost, psihiatrični simptomi pa so bili povezani z ženskim spolom in že obstoječo depresijo, ki je bila tudi dejavnik tveganja za funkcionalno disavtonomijo.

Pri drugem spremljanju so se psihiatrični simptomi pojavili le pri ženskah, medtem ko so imeli moški večjo povprečno delovno zmožnost. Poleg tega so bili nevrološki simptomi ob drugem pregledu bolj verjetni pri bolnikih z že obstoječimi spremljajočimi boleznimi.

Nazadnje, vztrajnost simptomov, ki so trajali več kot 200 dni po diagnozi COVID-19, se je pri bolnikih, pregledanih tako pri prvem kot pri drugem spremljanju, povečala z depresijo pred COVID-19 in linearno s starostjo bolnika.

ZAKLJUČKI: 15 mesecev po diagnozi COVID-19 (drugo spremljanje) se je 75 % bolnikov s simptomi vrnilo v stanje pred COVID-19, torej je le malo bolnikov imelo dolgo trajajoče simptome.

Poleg tega je bilo tveganje, da bodo simptomi ob drugem pregledu trajali več kot 200 dni, povezano (poleg starejše starosti) z anamnezo depresije, kar potrjuje hipotezo, da je dolgotrajni COVID-19 mogoče delno pojasniti z že obstoječimi psihološkimi stanji. Rehabilitacija in psihološka podpora bolnika s COVID-19 bi zato morala imeti ključno vlogo pri oskrbi bolnikov z dolgotrajno COVID-19.

SSD Comunicazione, URP, Relazioni esterne, Ufficio stampa/GC/ss